Kdo je kriv, da se dvometrški band med tekmovanjem spremeni iz tekmovalnega v bojno polje? Predvsem zadnje leto. Kdo ali kaj? Mogoče ta časopis?! Ker je bistveno pripomogel k dvigu aktivnosti v UKV tekmovanjih?! Ali zato, ker je premalo pisal o “tehniki” in njenih pomankljivostih, ki spremenijo tekmo v klanje?!

Hamlet se odpravi na svoje prvo tekmovanje. Na hrib, seve. Povejo mu, da vertikalka ni uporabna, zato si nekje sposodi jagico. Že večkrat je slišal, da brez predojačevalca tudi ne gre. O postaji pa raje ne izgubljamo besed – po IC-202 so trije japonci zanemarili sprejemnik na račun števila spominov, raznih “for” pri skeniranju, raznobarvnosti displejev, pomivanja tal, zabijanju žebljev in sekanju drv. Za prvič bo bil QRP. Pred tekmovanjem vsa tehnika odlično deluje. Sliši nekaj OK postaj, ki prigrmijo, kazalec se lomi… Tudi DL-ji niso ravno za v koš, da o I-jih sploh ne govorimo … Navdušenje je popolno. Na svoje veliko začudenje opazi, da dve minuti pred začetkom tekmovanja ni več mogoče najti prazne frekvence – minuto prej pa je bilo še vse tiho. Ko naredi prvih 30 zvez, spozna, da na bandu v bistvu ni drugih signalov – razen teh tridesetih, ki so vsi “do konca”. Kazalec na S-metru veselo poskakuje okrog devetke, ne glede na kateri frekvenci posluša. Občasno se pojavi kratko zatišje – in glej ga zlomka, tisti OK-ji, ki so pred tekmovanjem grmeli, se sedaj v premorih le prebijejo skozi neznosen trušč. Že naslednjih hip pa jih poseka nekdo s sosednjega hriba.

Sekanje drvOH (old hamlet) se na tekmovanje odpravi že povsem rutinirano. Ko pride na vrh, poveže tiste svoje škatle in pripravi vatmeter sumljivega izvora. Sname pokrov linearja, na katerem piše 100W, v njem je tranzistor, ki zmore največ 60W, in se loti zahtevnega “podešavanja”. Vatmeter kaže 120W in z dielektričnim izvijačem skuša stistniti ven še kakšen milivat, vsaj za eno debelino kazalca, uf, še malo, pa bo – poslednji milivat. Kajti nikoli se ne ve, koliko OK-jev ga ne bo slišalo zaradi tistega milivata manj (in tudi ni mogoče izvedeti!). Potem preveri delovanje predojačevalnika. Iz postaje šumi kot za stavo, kazalec S-metra je kot pribit na S9. OH je zadovoljen! Če je že šum tako močan in zlahka razločljiv, kakšni bodo šele DX-i. Nekje globoko v duši ga vseeno skeli vprašanje, zakaj vse skupaj tako šumi, ko vendarle na škatli piše “low noise”. Ampak kdo bi se obremenjeval s takimi vprašanji, da je le “lounojz”; rekli so, da mora biti čimbolj “lou”, pa magari tja okoli 0 dB. Kajti (!) – nikoli se ne ve koliko DX-ov bi se sicer zgubilo v šumu. Čeprav ga je tudi s predojačevalcem kar precej, šuma namreč, ampak nekdo mu je rekel … Skratka, dve minuti pred začetkom se postavi na frekvenco, ki se mu zdi dokaj čista. In prične se kontest: ” Seku, seku kontest …”. V slušalkah buči, kazalec na S-metru se giblje od S9+10 pa tja do konca. “Činkve nove, fondoskala, dzero dzero duve …”. Vendar je bilo v zadnjih treh tekmovanjih vedno tako; stanje je takorekoč normalno. “Pliz ripit, aj hev teribl kjuvarmeksiko…”. Po prvih 30-ih zvezah se poda na pot po bandu in naredi še tistih 30. “A ne moreš malce zepret majkgejn, špricaš po celem bandu …”. Potem začne iskati prosto frekvenco. “Negativ, oskar kilo van, kveščnmark …”. Če obrne anteno proti HB9 ali T9, še nekako gre. “Štrap fbram krgcam peng …”. Katastrofa. Na sosednjem hribu imajo 10 zvez več. “Seku kontest …”. V obupu izključi predojačevalec in – mejduš, band skrivnostno utihne. Hitro se prepriča, da postaja še vedno deluje normalno, nabije NF ojačanje, da vzpostavi prejšnje stanje nivoja šuma v slušalkah in se odpravi v lov na prosto frekvenco. Prvi signal mu skoraj razsuje glavo – hitro zmanjša NF. Ko pa ni signala, je šum tako slaboten, ojoj; hitro ga da malce bolj naglas, mogoče se v njem skriva kakšen DX. Za vsak slučaj vključi predojačevalec – nikoli se ne ve … In tako mu mine tekmovanje, v katerem ja najpogosteje zasukan gumb tisti za NF ojačanje in najpogosteje preklopljeno stikalo tisto za vklop predojačevalca.

Kako pa izgleda, ko se na kontest odpravi OM? Iz dolgoletnih izkušenj ve, da na bandu ne bo tišine. Z leti je tudi spoznal, da so UKV postaje iz trgovine neuporabne za resno tekmovanje; zato si je že zdavnaj nabavil dobro (!) KV postajo in transverter. Izbral si je tak transverter, ki ima skupaj s postajo šumno število okrog 1,5 dB. Ker ima dober koaksialni kabel do antene (cca. 0,5 dB izgub), si lahko privošči tekmovanje brez predojačevalca! Kajti (!) – že zdavnaj je preveril, da 1 dB v tekmovanju ne igra nobene vloge. To je preveril z atenuatorjem na vhodu v postajo (brez predojačevalca) na dovolj šibkem CW signalu. Opazil je, da telegrafije ne more razbrati, ne glede na to, ali je atenuator 0 dB ali 1 dB. Pri 2 dB pa je razliko že občutil; komaj! Tudi ojačevalnik si je skrbno izbral – enkrat je celo imel priložnost, da ga priključi na spektralni analizator. Takrat je v živo videl, kakšen je linearen ojačevalnik in kaj se zgodi, ko postane nelinearen. Pred tem ni verjel drugim tekmovalcem, ki so mu govorili, da šprica. Mislil je, pardon, vedel je, da pač on ne more špricati, in da imajo drugi zanič sprejemnike. Potem pa se je naučil “10% pravilo”; pobudo v ojačevalnik veča toliko časa, da moč na vatmetru neha linearno naraščati. Potem pobudo zmanjša za toliko, da izhodna moč pade za 10%. Prej je vatmeter kazal 550W, potem, ko je zmanjšal pobudo, pa 500W. Prej je bil širok “plus minus olala”, potem pa ga skoraj ni bilo opaziti (razen na njegovi frekvenci, hi). In dobro ve, da razlike med 550W in 500W ni sposoben nihče slišati (če pa kdo misli, da jo lahko, mu takoj plačam gajbo piva)! In tudi ve, da bi s tistimi “manjkajočimi” 50000 milivati, marsikomu “posekal” prenekatero dobro zvezo!

IC202 načinOC pa gre na kontest z IC202, 6 el. jagico, roštiljem in zadostno količino žlahtne pijače. Seveda ne gre sam – v družbi je lepše “tekmovati”. Med enim in drugim zasukom mesovja na roštilju “potala pike drvarjem” s sosednjih hribov. V pavzah med požirki, ki pa so vse krajše (požirki pa vse daljši – hi), naredi tudi kakšno dolgo zvezo; nekateri DX-i ga niti ne slišijo – so si sami krivi; kaj jim pomaga vsa ta silna moč, če ga ne slišijo. In vsakič, ko se prebije čez band, se čudi, od kod mlajšim tekmovalcem ta silna volja in energija za tako vneto kričanje “seku, seku drva na dva metra”. Brez konca …

Nekateri se pač ne postaramo tako zlahka – hi.

73 de Robi/s53ww

P.S.: ker tehničnih člankov nihče od tekmovalcev (razen častnih izjem) ne bere ali pa se vsaj ne potrudi, da bi jih razumel, potem upam, da bo tem vsaj ta sestavek razumljivejši.



Na naši stran uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.

Privacy Settings saved!
Nastavitve zasebnosti

When you visit any web site, it may store or retrieve information on your browser, mostly in the form of cookies. Control your personal Cookie Services here.

These cookies are necessary for the website to function and cannot be switched off in our systems.

In order to use this website we use the following technically required cookies
  • wordpress_test_cookie
  • wordpress_logged_in_
  • wordpress_sec

Decline all Services
Accept all Services